Zadnji novembrski dan... res gre hitr use skupi... Zj pa december pa lučkeee, pa smrekce, pa božiček, pa dedek mraz... skratka materializem na udaru v pravem pomenu besede... trenutno urejam še zadnje stavri za jutri. Jutri je namreč 1. december - Dan boja proti AIDSu in bomo mal talal mašnce pa gumice (:.

Sicer pa danes na sploh razmišljam o drugačnosti... o tem ali so res razlike med nami tiste, ki nas navidezno ločujejo... Spremljam smeh fanta, ki stoji ob meni in se ves čas smeje, ko vidi otroka, ki je popolnoma paraliziran. Kaj je sploh smešnega? Mogoče to, da ne bo mogel nikoli normalno zaživeti... Sicer pa kaj je za nas ljudi normalno, ko smo še sami daleč stran od tega pojma...

V nekem trenutku se mi zdi, da sem prehitro odrasla... Doživela sem veliko vzponov in padcev, mogoče manj kot ti, še vedno pa preveč, da bi to privoščila komu drugemu. Nikoli nisem videla idelizma v ljudeh, ki imajo veliko pod palcem. Kaj ti pomaga denar, če v glavi še zdaleč ne štima use. Moj prijatelj je gej. Pa kaj, je zato kaj drugačen. Bom zato svoje otroke učila, da s prstom kažejo za njim in se čudijo drugačnosti... Pod kožo je prav tak kot jaz, ti, on in tisti ta tretji, ki se smeje tam v kotu. Mogoče zna celo več od vas, ki ne sprejemate drugačnosti, zna ljubiti.
Včasih se je treba enostavno ustaviti in pogledati na stvari z drugega zornega kota...
Je v življenju sploh pomembno kaj si drugi mislijo o nas? Po eni strani se povsem strinjam, po drugi pa nisem čisto prepričana... Navsezadnje smo, kdo mislimo, da smo in nismo tisto, kar o nas mislijo drugi...
Iskrice v očeh otrok, ki še niso začeli prav živeti, pa so že preizkusili vso tegobo sveta, gledam vsak teden... V njih je nekaj, kar me vedno znova navda z optimizmom, nekaj kar me drži pokonci, ko se znajdem na tleh. Včasih ljudje ne potrebujemo čudežev, da bi bili srečni, že radost in veselje njih je zame tisto, kar me osrečuje...